Hvala, ker bereš to

Sem Matjaž in vse, kar se mi je zgodilo v mojem življenju, me je pripeljalo do tukaj.

Kopal sem globoko in spoznal, da je moje poslanstvo navdihovati ljudi.

Zelo zgodaj sem spoznal, da poklic, za katerega sem doštudiral, ni zame. Takrat je bil to neke vrste osebni poraz. Kako sem lahko izbral napačno smer študija? Vso mladost sem lastno vrednost enačil s šolsko oceno. Ko sem poučeval angleški jezik, sem videl, da je večina učencev vpetih v ta isti mentalni sistem. Nisem ga mogel spremeniti, zato sem iz njega izstopil.

Zamenjal sem kar nekaj služb in spoznal, da se nikjer na dolgi rok ne vidim. Odprl sem s. p., se ukvarjal s prevajanjem, prodajo, glasbo, inštrukcijami, tudi to ni blestelo, saj nisem imel pravega zagona. Preveč razpršenih dejavnosti. Vedel sem, da hočem početi nekaj, ob čemer se bom res dobro počutil, medtem ko bom izkoriščal svoj potencial. Toda nisem še bil pripravljen.

Nato sem odkril internetno spoznavanje ljudi. Takrat se je zgodba zasukala v povsem drugo smer, kajti čedalje bolj sem se zapiral v virtualni svet in vse manj stika sem imel z ljudmi iz mojega življenja. Cilj mi je bil spoznati punco v živo, toda to niti ni bilo tako preprosto. A nečesa sem se naučil. Prvič sem se začel sem pogovarjati. Vse to, kar sem počel prej, je bil nekakšna igra vlog, bazirana na egotripu in skrb, da skrijem lasten občutek nemoči. Tako sem bil naučen. To ni delovalo več. Potreboval sem nekaj novega. Kako biti v družbi osebe, v mojem primeru ženskega spola in biti povsem pristen. Počasi sem začel dobivati pozitivne odzive, večkrat mi je kakšna punca napisala, da sem edini normalen moški na klepetu. Kasneje sem tudi spoznal, zakaj je temu tako. So bile pa tudi grenke izkušnje, toda o tem morda več v živo, če te bo zanimalo.

Vse to je bil izjemen izziv zame, mi je pa skozi leta uspelo vzpostaviti nekakšen pristen človeški stik tudi v osebnem kontaktu, katerega uporabljam še danes. In ta stik vključuje sebe na prvem mestu. Morda se sliši se egoistično, vendar:

kdo diha zraka namesto mene?

kdo ima povsem enake izkušnje kot jaz?

kdo se prehranjuje namesto mene?

kdo bo umrl namesto mene?

Nihče.

Torej so moje potrebe na prvem mestu. To pa še ne pomeni, da so potrebe drugih manj pomembne. Biti sočuten in razumevajoč do sočloveka je po moje ena največjih vrlin.

Ko sem začel razmišljati o tem, sem spoznal, koliko stvari sem počel zaradi drugih, da bom sprejet, da bodo srečni, da bom zadovoljil njihovim željam. Toda to ni sočutje. To je strah. Sledilo je spoznanje, da nikoli ne bom mogel ugoditi vsem. Že star slovenski pregovor pravi: “Kdor je predober, je oslu podoben.” To boleče spoznanje sem začel pretvarjati v nov pogled na svet in vse bolj se mi je življenje začelo odpirati.

Vesolje je torej z mano očitno imelo drugačne načrte. Včasih, ko sem bil zares sproščen, v takorekoč meditativnem stanju, kar se je večkrat samo od sebe pojavilo po teku, sem dobival prebliske, kako bom potoval po svetu in na tak ali drugačen način navdihoval ljudi. Se mi je kar smejalo, saj mi je razum šepetal – ja pa kaj še…

Za trenutek, ko je moj ego utihnil in samo sprejemal to, kar sem doživljal, sem bil v popolni ekstazi sreče (ravno ta občutek si želim, da doživiš). In potem je razum zopet postajal čedalje glasnejši. Pa obstaja služba za to? Delovno mesto v oglasniku? Kje boš dobil denar? Kako boš preživel? Si nor? Ja, res sem nor. Kajti, ko sem bil še normalen, se mi je strgalo, vsaj po mnenju bližnjih. Pustil sem varno službo in naslednja leta preživel v trpljenju, čeprav mi ni žal, da sem moral skozi to nevihto. Obiskoval sem psihiatre, psihoterapevte, osebne coache, bioenergetike, dal sem precej denarja, vendar želenega učinka ni bilo. Iskal sem čarobno tabletko.

Zgodilo se ni v enem momentu pač pa v nizu dogodkov, ki jim je sledila dokončna odločitev, da postanem inspirator, ko sem sam tako navdahnjen od življenja, da lahko delček tega predam naprej. “To je vse, kar moraš početi v svojem življenju”, mi je rekel glas. “To je vse, kar je resnično vredno.” Pred mano so bili mnogi in za mano pridejo mnogi, sem le mozaik v veliki skulpturi človeštva. To je grozen šok za ego, ki hoče biti najboljši, edini, prvi, jaz jaz JAZ! in se ne zaveda, da tukaj ni prave sreče. Ni prave ljubezni. Vse je treba dati naprej. Tudi trpljenje.

Znanka, ki je psihoterapevtka, je rekla, da bi moral postati terapevt. A jaz nočem naziva, ne plakete v terapevtskem prostoru, niti dajati vtisa, da sem kaj boljši od klienta, ki pride na pogovor. Nisem zdravnik niti ti nisi pacient. Oba sva preprosto – človeški bitji, z vsem kar spada zraven.

Če čutiš, da se vrtiš v krogu, da je potreben korak v drugo smer pa se ne moreš nikomur zares zaupati in se ne zavedaš lastne moči, sem tukaj zate. Ne vem zakaj sem tak, a resnično verjamem, da je to ključ do osvoboditve lastnih omejujočih prepričanj. Ko sem dal odpoved v šoli, kjer sem poučeval, so nekateri učenci jokali, saj so vedeli, da takega (tako norega) učitelja, ki jih je spoštoval kot človeška bitja, ne glede na njihove hibe, ne bodo več dobili. Očitno mi je namenjeno, da sem učitelj, vendar ne v šolskem sistemu.

Opazil sem, da je druženje 1 na 1 daleč najmočnejše, saj se ljudje obnašamo povsem drugače kot če je poleg nas več kot samo ena oseba. V primeru, da bom imel toliko klientov, da jih ne bom mogel več sprejemati, bom najbrž naredil tudi kaj skupinskega, vendar kot sem napisal, osebno preferiram dialog.

Mimogrede, si že kdaj poskusil/-a zavpiti z vsemi pljuči? Nekakšen krik svobode. Počutiš se 10 kil lažji. Resno! Ljudje kričimo drug na drugega, kar ustvarja samo še več negative. Obstaja boljši način. Življenje je toliko več kot se zdi na prvi pogled in ker živimo v svojih omejujočih prepričanjih, ki jih še dodatno utrjujemo skozi leta, ne vidimo preko tega zidu.  Biti pripravljen zavreči staro in dovoliti, da pride novo, je umetnost bivanja.

Poglej, dobiva se lahko kjerkoli v Ljubljani ti ustreza. V parku, v tvojem najljubšem kafiču ali pa se samo sprehajava po mestu. Lahko se odpeljeva celo kam drugam, če imaš svoj prevoz. Časovno se bova omejila na neko optimalno enoto.

Če bi bil finančno priskrbljen, bi to počel povsem brezplačno, a trenutno nimam drugih prihodkov, življenje v Ljubljani, kjer se dobro počutim pa precej stane. Najemnina, stroški in hrana so faktorji, katerim se ne morem izogniti, zato želim, da se odločiš po lastni presoji, koliko ti je najino inspirativno druženje pomenilo. Resnično ne pričakujem veliko, vesel bom vsakršnega prostovoljnega prispevka. Verjamem, da se ti bo izplačalo, saj morda še nikoli nisi doživel/-a takšnega druženja. Poleg tega po prvem druženju tvojega prispevka ne pričakujem, saj hočem, da se počutiš povsem udobno in varno.

Kot anglist ti lahko omogočim tudi pogovor v angleščini. Če želiš vaditi govor, vendar se nočeš vpisati v tečaj, ne potrebuješ certifikatov in nasploh ne daješ poudarka tehničnemu aspektu jezika (slovnica, ki nas osiromaši za srčno govorjenje, ki ga tujec bolj ceni kot premišljen stavek, kam npr. postaviti glagol), lahko komunicirava tudi tako. Opazil sem, da včasih zaradi lastnega občutka manjvrednosti ljudje ne upamo govoriti v tujem jeziku, ker se bojimo, da se nam bo oseba posmehovala, oziroma se bomo pred njo osramotili. Jaz se ti ne bom, brez skrbi.

Premagati sram, občutek krivde in strah pred (…) ter odpreti srce ljubezni, je tisto, kar si na koncu dneva globoko v sebi želimo vsi. Iz še tako brezupne situacije je izhod, samo nikoli ne smemo obupati. Čez toliko in toliko let nobenega od nas ne bo več, do takrat pa izkoristimo trenutke, ki jih imamo na voljo.

Pripravljen sem ti pomagati, saj sem tudi sam na istem bregu reke kot ti. Čudežne tabletke ni. Življenje je sestavljeno iz pozitivnih in negativnih emocij, toda trpeti smo se kolektivno priučili, kar pa ne rabi biti naše naravno stanje.

Piši mi na inspirativnodruzenje@gmail.com in dogovoriva se za druženje, kjer se tudi jaz ne bom zadrževal in me boš lahko vprašal/-a karkoli. Hočem, da se počutiš varno. Če med druženji doživiš zgolj tisti en navdih, ki ti bo dal nov zagon, je moje delo opravljeno in bom vesel vsaj tako kot ti.

Za konec pa še spoznanje, ki me je prešinilo pred leti: “Danes je včerajšnji jutri.” Jutri se dejansko nikoli ne zgodi. Kar mislimo, da bomo naredili v prihodnosti, se ponavadi nikoli ne zgodi, če se ta trenutek ne odločimo. Odlašanje in lenoba sta samo posledica nečesa. Skupaj odkrijva vzroke in zadihajva nov zrak izpolnjujočega življenja.

Hvala za tvoj čas. Tudi, če se ti zdi ideja o malce drugačnem druženju zanimiva pa mi zaenkrat še ne upaš pisati, poznaš pa osebo, ki je malce bolj pogumna in bi ji to druženje koristilo, deli to pismo. Morda ti bo hvaležena.

Matjaž

inspirativnodruzenje@gmail.com